Rosa Tempesta

Rosa in Igor živita ločena v hiši, polni spominov, in se srečujeta samo za to, da bi preslepila hči Nadio, ki (morda) misli, da sta še skupaj. Izginotje hčerke Maje in druge pretekle dogodivščine so ju ločile in sedaj Rosa, ki jih ima že šestdeset, več ne ve, kaj naj naredi samas seboj. Niti skorajšnja Nadina poroka je ne zbudi: kot pravi njen mož Igor, slovenski možakar, ki ljubi morje toliko, kot ga je ljubila njuna izgubljena hči, hoče “Rosa ostati z mrtvimi in ne z živimi”.

Film ni osredotočen samo na žalovanje, je tudi poln presenečenj in ženske čutnosti. Igorjeve in Majine navezanosti na morje ne bi mogli ponazoriti bolje kot z Barkovljami, četrtjo med Rojanom in Miramarskim gradom. To obalo Tržačani strastno ljubijo, tukaj se podajajo na dolge sprehode in se poleti kopajo v morju, tako da so Barkovlje danes pojmovane kot prava plaža. Preteklost tega kraja sega v starorimske čase, saj je tukaj stala ena najbolj razkošnih vil v regiji, ki je verjetno pripadala Neronovi ljubici. Pozneje se je četrt razvila v ribiško naselje in se do 19. stoletja dodatno razširila z izgradnjo poletnih rezidenc slovensko in italijansko govorečih Tržačanov. Sprehod po Barkovljah je obvezen. Tukaj ima svoj sedež Jadralno društvo Barkovlje in Grljan (Societa’ velica Barcola Grignano), ki si je leta 1969 zamislilo regato, danes znano kot Jesenski pokal (Coppa d’Autunno) oziroma Barcolana: tisoče jader preplavi zaliv, to regato pa ljubijo tako avtohtoni prebivalci kot obiskovalci. Vso zgodovino tega velikega dogodka in še veliko več lahko prelistate v knjigi Barcolana – un mare di racconti (Barkolana: morje zgodb), o kateri lahko dobite nadaljnje informacije na uradni spletni strani: http://bit.ly/barcolana_unmarediracconti